V zavetju podbukovških gozdov smo se pogovarjali s Markom in Sašo, ki že od začetka serije Support your local DJ skrbita, da tekmovanja potekajo brezhibno in da vse "štima". V klepetu sta navrgla par informacij, ki jih morda še niste slišali, ter seveda tudi nekaj kosti za glodanje pred razglasitvijo finalistov in kasnejšim izborom letošnjih zmagovalcev na finalu, ki bo 10. junija v klubu Inbox v Ljubljani.
Živjo! Kako sta, kaj trenutno počneta?
M: Odgovarjava na intervju :) Drugače sva pa kar v redu, hvala za vprašanje.
S: Po še enem napornem dnevu sem končno našla čas za tale intervju. Pa da vidimo...
Pri seriji SYLD sta že od samega začetka. Če bi se imela možnost vrniti nazaj, bi še enkrat šla v to?
M: Skoraj zagotovo! Takole po nekaj letih premora ostanejo v spominu več ali manj le dobre stvari. Nikoli ne bova pozabila prve sezone, ki smo jo izpeljali res ekspresno. Če se prav spomnim, smo vsa predtekmovanja izpeljali v enem mesecu. Včasih smo imeli v istem vikendu tudi po tri evente hkrati, tako da se je ekipa morala razdeliti. Potem smo se zjutraj dobivali na kavi in debatirali o poteku. Smo bili pa takrat precej let mlajši in polni energije. Dvomim, da bi še zmogel tak tempo.
S: Uuu, prva sezona je bila res super, ekipa je bila veliko večja, ampak obupno neusklajena. Serija se je v bistvu odvijala kar sama, mi smo se samo prepustili toku in sproti odpravljali napake, ker časa za izdelavo popolnega načrta niti nismo imeli. Tisto leto smo obiskali skoraj vse takrat razpoložljive klube v Sloveniji, bilo je kot neke vrste ekskurzija po slovenski klubski sceni. Ogromno smešnih prigod je bilo, ampak naporno kot hudič. Kar nekaj ur sem prespala v klubih ali v avtu, ker za spanec doma ni bilo časa. (posebej dobro sem se naspala v zgornjem nadstropju Africe ob vibracijah hard techna iz spodnjega plesišča).
Ste torej zaradi tega letos predtekmovanja izvedli kar na spletu?
M: Hahaha, tudi. No, že v času naših vseslovenskih turnej je bilo zelo težko najti ustrezne klube za izvedbo predtekmovanj. Razen nekaterih izjem so bili klubi zelo pomanjkljivo opremljeni, tako da smo morali sami poskrbeti za ustrezno opremo - od gramofonov in mešalk pa do ozvočenja in lighta. Včasih smo morali najeti celo svoje varnostnike. Ne razumem, kako lahko imaš klub, v katerem ni poskrbljeno niti za osnovno opremo, hkrati pa zahtevaš najemnino. Žal ni šlo drugače in smo to morali požreti. Stroškovno je bil to kar velik zalogaj, tako da smo predtekmovanja praviloma končali z minusom.
Še en od razlogov za selitev na splet je bil, da se nam ni dalo več prepirati z lokalnimi frajerji, ki niso hoteli plačevati že tako majhne vstopnine, ali pa so bili prepričani v zmago svojega favorita in so nam včasih celo fizično grozili. Je imela pa Saša več takšnih "stikov", ker je bila prva na udaru. Zame so večinoma mislili, da sem varnostnik ali pa tonski tehnik, ker sem ves čas nekaj šaril z opremo :)
S: Haha, ja, jaz res nisem imela sreče. Če sem delala kot hostesa ob glasovnicah, so me prepričevali, da oni pa reeees še niso glasovali, kljub temu da sem jim povedala, da imam precej nadpovprečen spomin. Če sem delala na vhodu, so po razglasitvi rezultatov hoteli denar nazaj, ker ni zmagal 'njihov'. V Casablanci sem se z enim gorečnežem celo stepla. No, on je brcnil proti meni, potem pa so ga varnostniki že za pazduhe vlekli iz kluba :)
O mejlih, ki so jih pošiljali užaljeni DJi in/ali njihovi prijatelji, sploh ne bom izgubljala besed. Ampak zanimivo, podkupnine pa nam niso nikoli ponujali, čeprav je bilo slišati drugače od 'poučenih'. Aha, očitali so nam tudi, da določene DJe poznamo od prej. Res nepojmljivo za tako sceno, kot jo ima Slovenija, ne?
M: Ah, saj res... mislim da sem v prvi sezoni dobil nekaj telefonskih klicev z natančnimi opisi, kaj se bo zgodilo, če DJ ne bo nastopil v finalu.
In? Kaj se je zgodilo?
M: Nič posebnega. Po začetnem razočaranju in slabi volji so ponavadi DJi sami pomirili svoje preveč zagrete navijače.
S: A se ni eden od teh celo sam naknadno opravičil? Češ, da je bil pijan, itd.? No saj, večino takšnih je opogumil alkohol ali kaj močnejšega, naslednji dan pa je vse potihnilo.
Ko smo že pri navijačih... koliko zares vpliva volja ljudstva na uvrstitev DJa?
M: Toliko kot ocena komisije. Že takoj na začetku smo opazili, da kljub našim pozivom k fer glasovanju, večina glasuje bolj po prijateljskih ali sorodstvenih vezah. Zato smo tudi vpeljali še odločitev komisije, ki naj bi dala nekaj možnosti tudi tistim DJem, ki mogoče nimajo toliko prijateljev a so še vedno dovolj dobri. Prav spomnim se enega takega, mislim da je bilo leta 2006. V Simfonijo je prišel sam, plošče je imel v Mercator vrečki. Ampak odrolal je pa superiorno.
S: Bent Killer ja! Ful je bil faca. Pa takih je bilo kar nekaj, že po promotih so bili prave senzacije, potem, ko smo jih pa spoznali še v živo, nam je bilo pa sploh žal, ko smo ugotovili, da za sabo nimajo nobene baze fanov. Ampak vsakič, ko je komisija nekoga tako spravila naprej, so se oglasili tisti, ki so nameravali napredovati s pomočjo prijateljev, češ da to ni fer, da oni so pa imeli cel avtobus sabo... A to je pa fer, da pride nekdo v klub samo zato, da glasuje za svojega kandidata, ne glede na to, kaj in kako vrti? Nekateri takšni prijatelji niti niso poslušali elektronike!
Kaj pa komisija? Kdo sploh je v komisiji?
M: Ocena komisije sestavlja drugo polovico skupne ocene. Večinoma so v komisiji DJi ali drugi poznavalci tovrstne glasbe in scene. Je bilo pa včasih kar težko najti 3 osebe, ki bi šle za pivo in jutranji burek zraven ocenjevat mularijo. Smo pa vedno pazili, da so bile v komisiji osebe, ki smo jim 100% zaupali, da pri svojem ocenjevanju ne bi bili pristranski. Njihovih imen nismo objavljali, ker jih nismo hoteli javno izpostaviti. Vedno se najde kakšen pameten, ki bo izpodbijal mnenje komisije, pa tudi če bi bili v njej Umek, Rush in Dave Clarke. Že tako ali tako je bilo ogromno pljuvanja po forumih (ker takrat socialna omrežja pri nas še niso bila tako popularna) in res nismo hoteli dajati še novih kosti za glodanje.
S: Težko je najti kompetentno komisijo, to je bil večen problem. Maksimalno uveljavljeni niti časa nimajo na pretek, pa še če se pojavijo na takšnem eventu, je takoj jasno, zakaj so tam. To je še ena pomanjkljivost naše mini scene. Trudili pa smo se, da niso vsi člani komisije pihali v isti rog, kar se glasbenih preferenc tiče. Tudi med seboj se niso posvetovali in prilagajali ocen, glasovali so popolnoma neodvisno drug od drugega, njihove glasove smo sešteli mi.
In kako letos izbirate finaliste?
M: Tekmovalci so se prijavili na naši spletni strani in vnesli osnovne podatke, slike in povezavo do svojega predstavitvenega posnetka. S 1. aprilom se je začelo SMS glasovanje, ki bo trajalo še do 18. maja (op.a.: pogovarjali smo se v začetku maja). V tem času bo svoje delo opravila tudi komisija. Na koncu bomo glasove sešteli in dobili po 4 finaliste za vsako kategorijo.
S: Poleg finalistov tradicionalno izberemo še najboljšega novinca ali t.i. best newcomerja. Ta izbor je v domeni organizatorjev. Letos pa smo se odločili še za eno novost, in sicer izbor najboljše ženske djke, ki jo izbira posebna (ženska :)) komisija. Žalostno je, da moramo ženske tako ločiti od moških kolegov, a upamo, da bo ta nagrada malo spodbudila dekleta, da se bodo bolj množično opogumila za delo djke, saj so pri nas izjemno slabo zastopane.
V prejšnjih sezonah ste se za finale vedno še posebej potrudili. Kako bo letos?
M: Finale bo že tradicionalno 10.6. v ljubljanskem klubu Inbox. Kot glavna gosta bosta nastopila Paul Langley in Ronski Speed, od naših pa bosta nastopila še Elyksir in povratnik Peter B. Poleg finalistov seveda :)
S: V sodelovanju s sponzorji naj bi bilo na finalu tudi precej postranskih popestritev ter nagradnih iger. Sicer pa na finalu ni nikoli dolgčas.
M: Ja, seveda... organizirali smo nagradno igro za 50 vstopnic za finale in CDje, ki jih je ekskluzivno zmiksal Paul Langley. Glavna nagrada je pa igralna konzola XBox. Hvala Comshop!
Kaj pa nagrade za zmagovalce? Se splača zmagati?
M: Letos smo izkoristili vsa poznanstva in poslovne naveze, tako da smo za zmagovalce in tudi za finaliste nabrali kar zajeten kup nagrad. Comshop bo daroval računalniško in tehnično opremo, Zavas prispeva vrhunska sončna in zaščitna očala, Collegium bo zmagovalce odpeljal na svoje izlete, kjer bodo vrteli na njihovih dogodkih... še cel kup jih je, bi moral pogledati na spisek.
S: Zmagovalca dobita Crocse! Sicer pa nagrade prispevajo še natisni.si in FTE... takole iz glave se res ne spomnim vseh. Smo se pa tudi dogovorili z drugimi organizatorji, da bodo zmagovalcem omogočili nastope na večjih in odmevnejših dogodkih.
M: A se splača... ne vem, verjetno se. 105 prijavljenih DJev očitno misli, da se splača.
Prejšnja leta ste zmagovalce poslali tudi v tujino. Kje bodo vrteli letos?
M: Odkar je zamrlo delovanje v FFA, tudi ostalih SYLD tekmovanj po svetu ni več, samo mi še nekaj migamo. Z ostalimi ekipami smo imeli neke vrste izmenjavo študentov, haha. Letos tega ne bo, smo se pa dogovorili s precej organizatorji, da bodo zmagovalcem omogočili vrteti na večjih eventih. Ampak to je naša dobra volja, mi nismo booking agencija, mi DJem damo odrivno desko. Kako bodo skočili in kam je pa njihova stvar. Dejansko mi od njihovega potencialnega uspeha nimamo nič. Bomo pa zelo veseli, če se nas bo kdaj kdo spomnil, ko bo med top 10 v DJ Magu :)
S: Zaenkrat tudi še nobeden od zmagovalcev preteklih let ni pokazal vidnejših uspehov, prej nasprotno, kar poniknili so. So pa zato finalisti pokazali več, konkretno se spomnim recimo Belteka. Torej nas zgodovina uči, da ni potrebno zmagati na SYLD, da uspeš, je pa že samo sodelovanje odlična odskočna deska v svet glasbe – če ne zaradi drugega, pa zaradi socialnega mreženja, ki se ob tem ponuja.
M: Pa recimo še Reaky in Peter B. od takih, ki so redno vrteli tudi na večjih eventih... Spinne je edini od zmagovalcev, ki se je še nekaj časa trudil. Ne vem kaj je zdaj z njim.
Je vama kakšen dogodek ali kdo od nastopajočih iz prejšnjih let ostal v posebnem spominu?
M: Prvega ne pozabiš nikoli! SYLD finale leta 2003 v Lipi je bilo res nekaj posebnega. Pričakovali smo 300 ljudi, prišlo jih pa je 900. In to sredi poletja, datum je bil en teden za MeetMe-jem. Takrat smo imeli tri kategorije in po prvotnem planu bi moral biti house zunaj na vrtu, trance v kleti, techno pa na glavnem plesišču. Itak da se je v zadnjem hipu vse spremenilo in smo house ter trance stlačili v klet. Takrat je bil techno še absolutno najbolj popularen od vseh žanrov. Finalisti so ga žurali in vzpodbujali en drugega... res nepozabno. Sequani so bili definitivno zmagovalci v kategoriji zabavanja publike.
S: Joj, saj res, takrat je 8 djev vrtelo v mali zadušljivi kleti po pol urice (ali je bilo celo 45 minut?). Revčki. Vroče je bilo kot sto hudičev, na technu pa je bilo vzdušje res popolno, vsa publika je dihala s finalisti. Tega v naslednjih sezonah tudi približno nisem začutila v takšni meri kot prvo leto. Pri štetju glasov smo se kar tresli od pričakovanja, hehe.
Pa če pustim finalne večere ob strani, sem se sama najbolj zabavala pri izborih v klubu Channel 0 na Metelkovi, kjer smo punce iz ekipe sedele za rešetko in hkrati prodajale vstopnice, skrbele za garderobo in še glasovnice. Ljudem smo se smilile in so nas konstantno hodili zabavat z druge strani rešetke. Kot cirkus v zaporu, hahahah.
Imata za konec na zalogi še kakšno modrost ali anekdoto iz bogate party zgodovine?
M: Joj, o anekdotah pa raje ne bi. Večina jih res ni za v javnost. Od modrosti pa... zaupajte vase ampak vseeno poslušajte mnenja drugih. Prej ali slej se vam bo že nekako posrečilo, potem gre pa samo še kot po maslu. In ne pijte cvetličnice!
S: Uf, anekdot je resnično preveč. Mogoče se zdaj ob prihajajočem poletju najbolj spomnim tistega vikenda po finalu 2003, ko je bil Final Flash. Sama sem šla na obalo že v četrtek, h kolegom v Piran. Dobiti bi se morala s Flasherjem, ampak namesto zaključevanja organizacijskih obveznosti sva šla čez hrvaško mejo na obisk k njegovi sestri. Res odgovorno. :) Spala sem samo nekaj ur, potem pa so že prišli še ostali iz ekipe, ker smo imeli na urniku tiskovno konferenco. Najprej smo blodili po Kopru (ali je bil Portorož, Izola?)...
M: Haha, mislim da je bil nek mladinski center v Izoli.
S: ... da bi našli lokacijo, potem pa nas je bilo tam samo kakih 20. Od tega mogoče 5 novinarjev, hahaha. Zvečer smo nameravali spet prenočiti v Piranu, a se je na koncu izkazalo, da nas je čisto preveč za tisto malo staro stanovanjce. Tako se je SYLD ekipa pobrala na obalo, pit (kaj pa naj bi počeli drugega zunaj na poletno petkovo noč). Skoraj do jutra smo sedeli na pomolu in se smejali, s kolegico sva se vmes celo pretihotapili nazaj v stanovanje po kopalke in brisače, da sva lahko šli plavat. Ob zori smo se privlekli noter in zaspali za kako urico – na tleh v spalnih vrečah, kajpak. Naslednji dan pa smo že pred kosilom bili na bazenu Belvedere za preparty. Že tretji dan zapovrstjo smo živeli od OMV sendvičev in podobne 'suhe' hrane, ampak namesto da bi se vsaj malo spočili, smo pili šampanjec v otroškem bazenu, saj je prijatelj praznoval rojstni dan.
Kakšni smo bili potem zvečer na Final Flashu? Morali bi videti sliko Flasherjeve frizure, ki so mu jo napravili tisto noč, tista nas najbolje opiše... (op.a.: sredi Final Flasha so ga strigli s strojčkom kot del performansa, ampak ker je imel po svoji navadi prej lase utrjene v špice s kepo gela, so se lasje zapletali v strojček. Na koncu je bil ponekod pobrit do kože, drugje po glavi pa je imel šopke las različnih dolžin, ki so štrleli vsak po svoje... res pravi bad hair day ali pa prototip za Fanta reklamo)
Iz tega sledi modrost: ne delajte tega, kar smo mi, pa bo vse v redu!
